Divji paradižnik

Bistvo permakulture je, da vrt dela sam, ti pa pobiraš njegove plodove in v senci občuduješ njegovo lepoto. Tako se je na mojem vrtu udomačil paradižnik "cocktail". Ko sem prvo leto po vselitvi pričela pripravljat kompost, so seveda vanj šli tudi vsi paradižniki "cocktail", ki niso bili več za pojest: uveli ali poškodovani. Spomladi je šel kompost na vrt in z njim tudi paradižnikova semena. Istočasno sem posejala tudi žametnice in ko so po vrtu pričele rasti rastlinice sem mislila, da so to žametnice. Pa niso bile, saj so postajale vse večje in vedno bolj podobne nekaj sadikam paradižnika, ki sem jih tudi posadila. Tako je bilo po vsem vrtu polno samoraslega paradižnika, ki je bogato obrodil, saj so paradižniki rasli do prve slane in tudi zdrav je bil ves čas. Na gojenih paradižnik so se zelo hitro naselile različne bolezni in ni bil več uporaben.
Potem so ti paradižniki dobili različne podpore in vsak dan sem s košarico obrala pridelek.

Vseh paradižnikov niti nisem uspela pobrati, nekateri so padli na tla, kjer so njihova semena prezimila in letos ponovno zrasla in vroče poletno sonce jim je dalo vso energijo, da so ponovno obilno rodili. Potem so končali v solatkah, omakah, enolončnicah in seveda v pravi domači šalši, ki je šla v lončke in sedaj se porablja za različne jedi.
Ampak letos pa kompost ni šel le na zelenjavni vrt, temveč tudi okrog vseh dreves in jagodičevja, ki sem jih posadila in tako so bili mali paradižniki povsod po vrtu, s tem da so ob drevescih in grmih imeli še naravno oporo. Tako mi še palic ni bilo treba pripravljat. A ni permakultura krasna stvar?

 

 

Domača šalša

 

 



Potrebuješ zrel paradižnik, sol, česen, čebulo, oljčno olje in baziliko.

 

Paradižnik operemo, in ga za trenutek pokuhamo, odcedimo in pretlačimo. Najbolje je, če imamo polžast stiskalnik, kjer na enem koncu teče sok, na drugem pa ven letijo lupine in seme. V večjem loncu rahlo popražimo čebulo na olivnem olju, na koncu dodamo še česen (čebula in česen morata biti čim bolj na drobno sesekljana), dodamo paradižnikov sok, posolimo in nekaj časa kuhamo, nato dodamo še nasekljano baziliko in če želimo še kakšno drugo začimbo (origano, peteršilj,...). Potem nalijemo v kozarčke ali stekleničke, na vrhu pa dodamo nekaj kapljic oljčnega olja.

In sedaj, ko je zunaj mraz, uživamo v energiji sonca, ki je ostala v naši domači šalši.

 

Komaj čakam, da vidim, kako bo prihodnje leto rasel moj divji "cocktailček".



 

Kakšna je idealna hrana?

Lokalna, sezonska in ekološka

Lokalna

Je najbolj sveža, kar lahko dobimo. Nič ni bolj okusno. Sveža hrana vsebuje  največ hranilnih snovi. Poleg tega lokalni nakup pomeni, da podpiraš domačega pridelovalca. Seveda odpade tudi transport, kar pomeni manjše onesnaževanje okolja.

Sezonska

Čim več hrane mora biti sezonske. Čeprav je v našem podnebnem pasu to malce težje, pa tudi pri nas prezimi marsikaj, samo pustiti moramo na vrtu: korenje, pastinak, črne redkev, radič, peteršilj... Ali pa se sprehodimo v naravi, kjer marsikaj raste. Še prejšnji teden sem nabirala regrat, jeseni je boljši kot spomladi, nič ni grenak.

Ekološka

Je nujna, če želimo dobro sebi in drugim. Če zastrupljamo zemljo, zastrupljamo planet in s tem sami sebe in naše potomce.

Hrana z domačega vrta je vse to in še več. Je najbolj okusna. Sploh, če se sprehodimo po vrtu in naberemo plodove z vrta in jih takoj pripravimo v okusnih jedeh.

 

 

Priznam, poleti in zgodaj jeseni je še lepše, ampak vedno se kaj najde na vrtu ali pa pozimi kaj pridelamo kar na okenski polici.

Vrnitev v raj

Na vrtu raste stara jablana, menda je gorenjska voščenka.

 

Nekega dne se bom potrudila in kakšnega jabolčnega strokovnjaka povprašala, katera sorta je. Sicer pa to niti ni tako zelo važno. Pomembno je, da jablana verjetno še nikdar ni bila špricana in da vsako leto rodi obilico slastnih jabolk, s katerimi se sladkava, v različnih oblikah, kar nekaj mesecev. Služi tudi za prijetno senco, čeprav je pitje popoldanskega čaja v njeni senci včasih kar adrenalinski šport, saj nikdar ne veš ali ti bo kakšno jabolko pristalo na glavi ali v skodelici čaja.

Lani sem prvič naredila iz odpadlih jabolk pravi domači jabolčni kis. Ker je postopek zelo preprost, mislim, da bi vsak, ki ima višek jabolk, lahko naredil domači jabolčni kis.

 

Domači jabolčni kis

 

Vzamemo steklen kozarec, recimo 5 litrski. Če imamo večjo količino jabolk vzamemo 10 litrski flaškon s širokim vratom. Letos sem v Trzinu odkrila trgovino za najrazličnejšimi kozarci, steklenicami, pokrovčki... Skratka, za vse moje dobrote z vrta je poskrbljeno. Zakaj steklo in ne plastika? Ker je steklo material, ki nima nikakršnega vpliva na hrano, ki je v njem. Plastiki se poskušam izogniti, kolikor je pač možno.

Potem jabolka operemo in se z njimi in flaškonom odpravimo na vrt, v senco seveda. Se udobno usedemo in pričnemo rezati jabolka. Odstranimo peške in vse poškodovane dele, tudi črvive. Ja, tudi črvi so v jabolkih. Čez zimo bova po Jesenkovih načrtih naredila ptičje in netopirske hišice in upam, da bodo mali prijatelji učinkovito pohrustali vse črve, še preden si bodo izbrali jabolka za svoje domovanje.

Jabolka zrežemo na čim manjše koščke in jih damo v flaškon, kamor smo že nalili nekaj vode. Jaz sem letos dolila tudi malo kisa od prejšnje sezone, da sem pospešila ocetno-kislinsko vrenje. Ko napolnimo kozarec skoraj do vrha z jabolki in vodo, pokrijemo z gazo, zavežemo in pustimo dokler ne dobimo dišečega, domačega, jabolčnega kisa. Ocetno-kislinske bakterije bodo opravile vse delo. Na vrhu se tvori klobuk (iz ocetno-kislinskih bakterij), ki ga lahko v kisu shranimo za naslednje leto in bomo pospešili vrenje.

 

 

Kis prelijemo v steklenice in samooskrba s kisom je neprecenljiva.

 

 

Uporabljam ga za solate. 

Vsako jutro pred zajtrkom popijem kozarec vode z žlico jabolčnega kisa. To je odlično za prebavo.