Permakultura

Beseda, ki je pred približno dvema letoma vtihotapila v mojo glavo in tam kar ostaja. Posledica tega je, da je vse več dogajanja na vrtu in tudi v hiši povezano s permakulturo.

Kako je do tega prišlo?

Pred vselitvijo v novo hišo (energetsko varčno leseno montažno hišo) sem vedela, da bo imela hiša tudi manjši zelenjavni vrt: za zelišča, kakšno blitvo, pa seveda rukolo in še kakšno rastlinico po potrebi, ostalo pa bo trava z drevjem, grmovjem in cvetjem.  
Potem sem se prvo leto borila s pleveli, saj je bila okolica hiše precej divja. Robidovje je poganjalo na vseh koncih in jaz sem ga preganjala, pulila, se z njim prepirala, nove rastline pa so silile od vsepovsod. Približno enako je bilo tudi z drugimi, vztrajnimi pleveli. Edino, kar mi je bilo ves čas jasno, je bilo, da  bo moj vrt ekološki in da nikakršni pesticidi in herbicidi ne pridejo v poštev. Oh, ko bi takrat vedela za permakulturo, bi mi bilo veliko lažje. Nikakršnega prekopavanja in borbe s pleveli ne bi bilo. Ampak, tako kot sadje in zelenjava, mora tudi človek dozoreti.
Prvo leto vselitev (sredi aprila), potem pa s pomočjo moža prekopavanje vrta, odstranjevanje plevela in setev detelje in facelije, da se naredi boljša zemlja. Po približno dveh mesecih pa ponovno postopno prekopavanje, gredice za gredico, sajenje prvih začimbic, blitve, rukole, fižola, solate...
Ker ob službi ni bilo ravno veliko časa, je bil to en tak mini vrtiček, pa vseeno ena taka večerna meditacija po službi, ko je tudi bodenje s plevelom pravcat užitek. Zrasle so tudi sončnice, saj sem dobila vrečko semen za darilo za rojstni dan. Na njih so uživale čebele, čmrlji in ko so dozorele, so se s semeni mastile siničke in liščki.
Potem je prišla hladna jesen in z njo zima in telefonski pogovor z Bojco Janjuš, avtorico bloga Permakulture za telebane.
Potem se je pa začelo. Najprej sem si nabavila knjigo Permakulturni vrt avtorja Grahama Bella. Naslednja je bila knjiga Seppa Holzerja in naslednje mesece sem preučevala knjigi in delala načrte za naslednje leto. S knjigama so se pojavili novi izrazi: zastirka, visoke grede, zeliščna spirala...

Kako permakultura spremeni človeka?

Ja, ko padeš noter, si zasvojen. Komaj sem čakala na prve pomladne žarke, ki bodo segreli zemljo in bom jaz lahko začela. Kompost je zorel, saj sem ga ves čas pridno pripravljala.
Prišla je pomlad, z njo prva pomladanska setev. Tudi trava, ki je pričela rasti, je dobila povsem nov pomen. To ni bila trava, ampak bodoča zastirka, samo posušiti jo je bilo treba in je odlično služila zaščiti nežnih rastlinic. Plevel  ni več sovražnik, ampak biomasa za v kompost. Delala sem poskuse, kako rastline rastejo brez zastirke in z zastirko. Ni primerjave. Brez zastirke rastejo počasneje, potrebujejo neprestano zalivanje in puljenje plevela. Zastirka preprečuje rast plevelu, spomladi greje rastline, zadržuje vlago...

Tako se je skozi te tri sezone moj vrt širil, najprej samo v širino, v letošnjem letu sem šla še v višino in obenem je dozorela ideja, da bo to VRT ZA POJEST. Sčasoma naj bi bile vse rastline na vrtu za pojest. No ja, verjetno bodo redke izjeme ostale. Težko se bom odpovedala pomladanskim zvončkom. Ker je v delu vrta, ob potoku Mlinščica tudi gruča dreves (lipe in jeseni) bo tam ostal divji kotiček, kjer ob čemažu rastejo tudi zvončki.
Tam je tudi gugalnica, s katere se da opazovati moj permakulturni vrt, ki najbolje dela, ko dela sam zase in mi dovoli, da si postrežem njegovo bogastvo. Čisti užitek, ko si pripraviš svežo solato z vsemi dobrotami z vrta. Če je v hladilniku še kakšna oliva ali kapra gre pa tudi v solatko in rožice so božanske. Ne samo na pogled, tudi po okusu. Ste že poskusili solato z dodanimi cvetovi kapucink?