Divji paradižnik

Bistvo permakulture je, da vrt dela sam, ti pa pobiraš njegove plodove in v senci občuduješ njegovo lepoto. Tako se je na mojem vrtu udomačil paradižnik "cocktail". Ko sem prvo leto po vselitvi pričela pripravljat kompost, so seveda vanj šli tudi vsi paradižniki "cocktail", ki niso bili več za pojest: uveli ali poškodovani. Spomladi je šel kompost na vrt in z njim tudi paradižnikova semena. Istočasno sem posejala tudi žametnice in ko so po vrtu pričele rasti rastlinice sem mislila, da so to žametnice. Pa niso bile, saj so postajale vse večje in vedno bolj podobne nekaj sadikam paradižnika, ki sem jih tudi posadila. Tako je bilo po vsem vrtu polno samoraslega paradižnika, ki je bogato obrodil, saj so paradižniki rasli do prve slane in tudi zdrav je bil ves čas. Na gojenih paradižnik so se zelo hitro naselile različne bolezni in ni bil več uporaben.
Potem so ti paradižniki dobili različne podpore in vsak dan sem s košarico obrala pridelek.

Vseh paradižnikov niti nisem uspela pobrati, nekateri so padli na tla, kjer so njihova semena prezimila in letos ponovno zrasla in vroče poletno sonce jim je dalo vso energijo, da so ponovno obilno rodili. Potem so končali v solatkah, omakah, enolončnicah in seveda v pravi domači šalši, ki je šla v lončke in sedaj se porablja za različne jedi.
Ampak letos pa kompost ni šel le na zelenjavni vrt, temveč tudi okrog vseh dreves in jagodičevja, ki sem jih posadila in tako so bili mali paradižniki povsod po vrtu, s tem da so ob drevescih in grmih imeli še naravno oporo. Tako mi še palic ni bilo treba pripravljat. A ni permakultura krasna stvar?

 

 

Domača šalša

 

 



Potrebuješ zrel paradižnik, sol, česen, čebulo, oljčno olje in baziliko.

 

Paradižnik operemo, in ga za trenutek pokuhamo, odcedimo in pretlačimo. Najbolje je, če imamo polžast stiskalnik, kjer na enem koncu teče sok, na drugem pa ven letijo lupine in seme. V večjem loncu rahlo popražimo čebulo na olivnem olju, na koncu dodamo še česen (čebula in česen morata biti čim bolj na drobno sesekljana), dodamo paradižnikov sok, posolimo in nekaj časa kuhamo, nato dodamo še nasekljano baziliko in če želimo še kakšno drugo začimbo (origano, peteršilj,...). Potem nalijemo v kozarčke ali stekleničke, na vrhu pa dodamo nekaj kapljic oljčnega olja.

In sedaj, ko je zunaj mraz, uživamo v energiji sonca, ki je ostala v naši domači šalši.

 

Komaj čakam, da vidim, kako bo prihodnje leto rasel moj divji "cocktailček".



 

Kakšna je idealna hrana?

Lokalna, sezonska in ekološka

Lokalna

Je najbolj sveža, kar lahko dobimo. Nič ni bolj okusno. Sveža hrana vsebuje  največ hranilnih snovi. Poleg tega lokalni nakup pomeni, da podpiraš domačega pridelovalca. Seveda odpade tudi transport, kar pomeni manjše onesnaževanje okolja.

Sezonska

Čim več hrane mora biti sezonske. Čeprav je v našem podnebnem pasu to malce težje, pa tudi pri nas prezimi marsikaj, samo pustiti moramo na vrtu: korenje, pastinak, črne redkev, radič, peteršilj... Ali pa se sprehodimo v naravi, kjer marsikaj raste. Še prejšnji teden sem nabirala regrat, jeseni je boljši kot spomladi, nič ni grenak.

Ekološka

Je nujna, če želimo dobro sebi in drugim. Če zastrupljamo zemljo, zastrupljamo planet in s tem sami sebe in naše potomce.

Hrana z domačega vrta je vse to in še več. Je najbolj okusna. Sploh, če se sprehodimo po vrtu in naberemo plodove z vrta in jih takoj pripravimo v okusnih jedeh.

 

 

Priznam, poleti in zgodaj jeseni je še lepše, ampak vedno se kaj najde na vrtu ali pa pozimi kaj pridelamo kar na okenski polici.

Vrnitev v raj

Na vrtu raste stara jablana, menda je gorenjska voščenka.

 

Nekega dne se bom potrudila in kakšnega jabolčnega strokovnjaka povprašala, katera sorta je. Sicer pa to niti ni tako zelo važno. Pomembno je, da jablana verjetno še nikdar ni bila špricana in da vsako leto rodi obilico slastnih jabolk, s katerimi se sladkava, v različnih oblikah, kar nekaj mesecev. Služi tudi za prijetno senco, čeprav je pitje popoldanskega čaja v njeni senci včasih kar adrenalinski šport, saj nikdar ne veš ali ti bo kakšno jabolko pristalo na glavi ali v skodelici čaja.

Lani sem prvič naredila iz odpadlih jabolk pravi domači jabolčni kis. Ker je postopek zelo preprost, mislim, da bi vsak, ki ima višek jabolk, lahko naredil domači jabolčni kis.

 

Domači jabolčni kis

 

Vzamemo steklen kozarec, recimo 5 litrski. Če imamo večjo količino jabolk vzamemo 10 litrski flaškon s širokim vratom. Letos sem v Trzinu odkrila trgovino za najrazličnejšimi kozarci, steklenicami, pokrovčki... Skratka, za vse moje dobrote z vrta je poskrbljeno. Zakaj steklo in ne plastika? Ker je steklo material, ki nima nikakršnega vpliva na hrano, ki je v njem. Plastiki se poskušam izogniti, kolikor je pač možno.

Potem jabolka operemo in se z njimi in flaškonom odpravimo na vrt, v senco seveda. Se udobno usedemo in pričnemo rezati jabolka. Odstranimo peške in vse poškodovane dele, tudi črvive. Ja, tudi črvi so v jabolkih. Čez zimo bova po Jesenkovih načrtih naredila ptičje in netopirske hišice in upam, da bodo mali prijatelji učinkovito pohrustali vse črve, še preden si bodo izbrali jabolka za svoje domovanje.

Jabolka zrežemo na čim manjše koščke in jih damo v flaškon, kamor smo že nalili nekaj vode. Jaz sem letos dolila tudi malo kisa od prejšnje sezone, da sem pospešila ocetno-kislinsko vrenje. Ko napolnimo kozarec skoraj do vrha z jabolki in vodo, pokrijemo z gazo, zavežemo in pustimo dokler ne dobimo dišečega, domačega, jabolčnega kisa. Ocetno-kislinske bakterije bodo opravile vse delo. Na vrhu se tvori klobuk (iz ocetno-kislinskih bakterij), ki ga lahko v kisu shranimo za naslednje leto in bomo pospešili vrenje.

 

 

Kis prelijemo v steklenice in samooskrba s kisom je neprecenljiva.

 

 

Uporabljam ga za solate. 

Vsako jutro pred zajtrkom popijem kozarec vode z žlico jabolčnega kisa. To je odlično za prebavo.

 

 

Še malo pa bo pomlad

Danes sem na vrtu odkrila cvetočo trobentico. Res je bilo toplo zadnje dni in zato je na vrtu še vse zeleno in vse še raste. Me prav zanima, če bo jutri res že sneg.

Danes je bil dan za golf

Kar pogosto slišim, da golf in ekologija ne gresta skupaj. Verjetno res ne, če so to "pocukrana" golf igrišča brez duše, ki se jih vsak dan namaka in se uporablja ogromne količine pesticidov in herbicidov za vzdrževanje zelene trave, brez karšnegakoli plevela ali divjih rožic. Vendar, ne pozabite, golf so si izmislili škotski pastirji. Bilo jim je dolgčas in so nažigali, sem že pozabila, kakšno žogico so uporabljali, s palicami po pašnikih. Golf sem začela igrati pred petnajstimi leti, ko je bil pri nas še kar precejšnja eksotika. Potem so ga pričeli igrati vsi novopečeni "bogataši", ki so sedaj večinoma izginili z igrišč. Nekateri niso več bogataši, ker je kriza naredila svoje, drugi so postali še bolj bogati in igrajo v tujini. Tako je ponovno na igriščih večinoma pravih golfistov, ki uživajo v igri in nekateri še bolj v lepotah narave. Arboretum je bil  danes prekrasen in nudil je obilo vitamina D, saj je novembrsko sonce prav prijetno sijalo.

Golf je kriv za mojo povezavo z naravo

Na golf igriščih sem pravzaprav začela bolj podrobno opazovati lepote narave. Toliko živali (mislim divjih, ne človeških) in rastlin sem videla šele na golf igriščih. Prej sem živela v Ljubljani, v Dravljah, kjer smo sicer imeli vrt, ampak moram priznati, da mi ni bil ravno preveč zanimiv in z njim so se ukvarjali starši. Jaz sem le vsake toliko časa prinesla kakšno novo zelišče in zadnja leta vsako leto posejala blitvo in rukolo. Razen ptic (pa še to v zadnjem času predvsem ogromno vran), čebel in redkih metuljev, je bilo bolj malo pravih živali.
Ena igra golfa traja 4-5 ur in ker sem radovedna, vedno odkrijem različne zanimive rastline in živali. Danes so nas prišle opazovati tri srne, detel je divje nabijal v bor in se mastil s črvi, na čistini so rasle prekrasne marjetice. Na prvi zelenici se je izgubil ubogi deževnik in ker so zelenice trde, se ni mogel prebiti skozi in sem šla v reševalno akcijo, saj so ti zemeljski plugi zelo pomembni za izdelovanje humusa. Toliko pogumna še nisem, da bi ga prijela z golo roko, zato sem vzela odpadel list in ga preselila v mehko travo ob zelenici. Upam, da je reševalna akcija uspela in se je vrnil v svoj podzemni svet, če ne, se je pa kakšen ptič posladkal z njim.
Tudi nekaj semen rastlin sem že prinesla z golf igrišč. Ravno letos sem v moj gozdni del vrta posejala seme gozdnega slezenovca, ki zgleda takole:



Všeč so mi bili cvetki, ko sem se sprehodila mimo njega in ker se mi je zdelo, da sem to rastlino že videla v knjigi zdravilnih zelišč, sem doma pogledala, katera rastlina to je. Ugotovila sem, da je gozdni slezenovec in se odločila, da naslednjič, ko bom šla v na golf igrišče Arboretum pogledam, kako je kaj s semeni in res sem jih odkrila in seveda so šli v mojo golf torbo in doma v zemljo. Drugo leto pa sporočim, če je uspelo in bo na mojem vrtu zrasla tudi ta nežna lila rožica, ki ima seveda tudi zdravilne lastnosti. Uporablja se ga za lajšanje kašlja in bronhialnih obolenj, pomirja vnetja v prebavnem traktu, pomaga pri zaprtju (na žalost ne tudi naših lumpastih politikov in gospodarstvenikov) in vnetju debelega črevesa. Zunanje pa blaži razdraženo kožo, grgranje pa koristi tudi pri težavah v ustni votlini. Kaj vse človek ne odkrije na golfu?

Na permakulturnem vrtu je vedno živahno

Vrt za pojest je seveda namenjen tudi prehrani živali, ki s svojim delom na vrtu  opravljajo različne koristne naloge. Ptički nabirajo različne škodljivce 

 

in na žalost včasih uplenijo tudi kakšnega mojega traktorista - deževnika. Na mojem vrtu ni več prekopavanja, za to so zadolženi deževniki, ki pridno kopljejo in orjejo v podzemlju in skupaj z mikroorganizmi izdelujejo zdrav humus, jaz pa poskrbim, da imajo vedno dovolj organskega materiala (zastirka iz sena, sedaj pa iz odpadnega listja), ki ga pridno vlečejo v svoje podzemne rove.

 

Metuljnik ima čisto pravo ime 

 

Pred leti sem gledala romantičen film, kjer so se na metuljniku, ko je vzcvetel, pričeli zbirati metulji. Lani sem ga posadila na vrt in že takoj je postal zanimiv za metulje. Letos so ga pa posvojili 

 

 

in to prekrasni lepotci

 

 

 

 

 

Tudi ježek je prišel na obisk

 

Vendar smo ga preselili, ker se je skril v kup listja, ki je bil namenjen za zastirko.

 

 

 

Največja gneča je na sončnicah

 

 

 

 

In vse to je hrana za moje oči.

 

 



 

Buče ljubijo permakulturo

Mogoče je tudi obratno ali pa je ljubezen obojestranska.

Lani mi je prijateljica, tudi zagreta permakulturnica za darilo prinesla dve buči (ena je bila Hokaido, druga pa nekaj hruškastega). Do letošnjega leta buče niso bile na mojem jedilniku, izjema so seveda bučke. Ne me vprašat, zakaj ne, ker ne vem. Tisto bučno darilo je ostalo na polici in čakalo, da ga pripravim. In buči sta kar čakali in čakali, po nekaj mesecih sta se naveličali čakanja in pričeli gniti. In kaj sem naredila? Shranila sem nekaj semen, preostanek pa s slabo vestjo vrgla v kompostnik. V kompostniku je bilo peškam prijetno toplo in iz njih so pognali mladi poganjki, ki so si želeli na svetlo. Nekaj od teh nežnih poganjkov je zaključilo na vrtu, posadila sem še nekaj bučnih pešk, ki sem jih shranila in vse poletje in jesen so buče rasle

 

in se širile na vse strani, preko gabrove žive meje so se odpravile tudi k sosedom. Prav neverjetne so, ko pričnejo svoj pohod po vrtu in zrastejo več kot 10 metrov in neprestano cvetijo in dajejo plodove in tudi cvetovi so odlični, v solati ali na testeninah, pa v rižoti... Oh, še malo, pa bo spet poletje.

 

Tako so buče prišle na moj jedilnik, zato se ob tej priložnosti zahvaljujem Nataši za prekrasno darilo, ki je vse poletje in seveda jesen polnilo najine želodčke kot bučna juha ali rezine pečenih buč v pečici. Še vedno jih nekaj čaka na polici, ampak te bodo zaključile v različnih jedeh v prihodnjih tednih. Bučne peške pa so shranjene za prihodnjo pomlad, ko se bodo znašle v kompostnem kupu in spet divje rasle po vrtu in naju razveseljevale na krožniku.

 

 

 

 

Najboljša bučna juha 

 

 

 

Vzameš eno bučo ali več, odvisno koliko lačnih ust moraš nahraniti. Če je še mlada in ima mehko lupino je sploh ni treba lupiti. Sedaj, ko so lupine že  trde, je pa to malce bolj trpeč posel, ampak za to kremasto juhico se splača potruditi. Najlaže nam bo šlo, če bomo bučo narezali na rezine in potem na deski, z ostrim nožem, odrežemo lupino. Pazi na prste!



Rezine narežemo na kocke in jih vržemo v lonec, kjer smo na oljčnem olju popražili čebulo in na koncu še česen, samo toliko, da zadiši (ne pretiravajte s praženjem česna, ker postane grenak).

Premešamo in malce popražimo, potem dolijemo vode ali juhe toliko, da so bučne kocke v tekočini, posolimo in kuhamo od 15 do 20 minut. Skratka do mehkega, da jih lahko pretlačimo s paličnim mešalnikom.

Ko se s paličnim mešalnikom sprehajamo po loncu, nastaja kremasta juha, ki potrebuje samo še nekaj dodatkov: poper, lahko muškatni orešek, če je pregosta dodamo še malo vode in jo še malo pokuhamo.

 

Potem jo naložimo na krožnik in okrasimo: bučne peške prepražimo na bučnem olju in zabelimo juhico. Jaz dodam tudi cvetove kapucink, saj še vedno cvetijo na vrtu.

Uporabite domišljijo in uživajte v darovih narave.

 







Permakultura

Beseda, ki je pred približno dvema letoma vtihotapila v mojo glavo in tam kar ostaja. Posledica tega je, da je vse več dogajanja na vrtu in tudi v hiši povezano s permakulturo.

Kako je do tega prišlo?

Pred vselitvijo v novo hišo (energetsko varčno leseno montažno hišo) sem vedela, da bo imela hiša tudi manjši zelenjavni vrt: za zelišča, kakšno blitvo, pa seveda rukolo in še kakšno rastlinico po potrebi, ostalo pa bo trava z drevjem, grmovjem in cvetjem.  
Potem sem se prvo leto borila s pleveli, saj je bila okolica hiše precej divja. Robidovje je poganjalo na vseh koncih in jaz sem ga preganjala, pulila, se z njim prepirala, nove rastline pa so silile od vsepovsod. Približno enako je bilo tudi z drugimi, vztrajnimi pleveli. Edino, kar mi je bilo ves čas jasno, je bilo, da  bo moj vrt ekološki in da nikakršni pesticidi in herbicidi ne pridejo v poštev. Oh, ko bi takrat vedela za permakulturo, bi mi bilo veliko lažje. Nikakršnega prekopavanja in borbe s pleveli ne bi bilo. Ampak, tako kot sadje in zelenjava, mora tudi človek dozoreti.
Prvo leto vselitev (sredi aprila), potem pa s pomočjo moža prekopavanje vrta, odstranjevanje plevela in setev detelje in facelije, da se naredi boljša zemlja. Po približno dveh mesecih pa ponovno postopno prekopavanje, gredice za gredico, sajenje prvih začimbic, blitve, rukole, fižola, solate...
Ker ob službi ni bilo ravno veliko časa, je bil to en tak mini vrtiček, pa vseeno ena taka večerna meditacija po službi, ko je tudi bodenje s plevelom pravcat užitek. Zrasle so tudi sončnice, saj sem dobila vrečko semen za darilo za rojstni dan. Na njih so uživale čebele, čmrlji in ko so dozorele, so se s semeni mastile siničke in liščki.
Potem je prišla hladna jesen in z njo zima in telefonski pogovor z Bojco Janjuš, avtorico bloga Permakulture za telebane.
Potem se je pa začelo. Najprej sem si nabavila knjigo Permakulturni vrt avtorja Grahama Bella. Naslednja je bila knjiga Seppa Holzerja in naslednje mesece sem preučevala knjigi in delala načrte za naslednje leto. S knjigama so se pojavili novi izrazi: zastirka, visoke grede, zeliščna spirala...

Kako permakultura spremeni človeka?

Ja, ko padeš noter, si zasvojen. Komaj sem čakala na prve pomladne žarke, ki bodo segreli zemljo in bom jaz lahko začela. Kompost je zorel, saj sem ga ves čas pridno pripravljala.
Prišla je pomlad, z njo prva pomladanska setev. Tudi trava, ki je pričela rasti, je dobila povsem nov pomen. To ni bila trava, ampak bodoča zastirka, samo posušiti jo je bilo treba in je odlično služila zaščiti nežnih rastlinic. Plevel  ni več sovražnik, ampak biomasa za v kompost. Delala sem poskuse, kako rastline rastejo brez zastirke in z zastirko. Ni primerjave. Brez zastirke rastejo počasneje, potrebujejo neprestano zalivanje in puljenje plevela. Zastirka preprečuje rast plevelu, spomladi greje rastline, zadržuje vlago...

Tako se je skozi te tri sezone moj vrt širil, najprej samo v širino, v letošnjem letu sem šla še v višino in obenem je dozorela ideja, da bo to VRT ZA POJEST. Sčasoma naj bi bile vse rastline na vrtu za pojest. No ja, verjetno bodo redke izjeme ostale. Težko se bom odpovedala pomladanskim zvončkom. Ker je v delu vrta, ob potoku Mlinščica tudi gruča dreves (lipe in jeseni) bo tam ostal divji kotiček, kjer ob čemažu rastejo tudi zvončki.
Tam je tudi gugalnica, s katere se da opazovati moj permakulturni vrt, ki najbolje dela, ko dela sam zase in mi dovoli, da si postrežem njegovo bogastvo. Čisti užitek, ko si pripraviš svežo solato z vsemi dobrotami z vrta. Če je v hladilniku še kakšna oliva ali kapra gre pa tudi v solatko in rožice so božanske. Ne samo na pogled, tudi po okusu. Ste že poskusili solato z dodanimi cvetovi kapucink?