Vse cveti

Letos smo tako kot je že običajno zadnja leta, skočili iz zimskih cunjic direktno v poletne. Seveda temu ustrezno se dogaja tudi na vrtu. Vse raste in se razcveti dobesedno pred mojimi očmi. Skoraj ne moreš verjeti, kakšna hitrost  je to. Zjutraj pogledaš drevo in so lističi še vsi zaviti, čez par ur pa že razpeti in se razkazujejo v svoji lepoti. Enako je s cvetki. Komaj dohajam vse to. Regrat mi je že ušel v cvetje, čeprav v senci se ga da še vedno nabrati. Nasploh je sedaj že toliko rastlinja na vrtu, da so odlične solatke na krožniku skoraj vsak dan.

 

 

Moram priznati, da sem vedno bolj hvaležna Dariu Corteseju, da mi je odprl oči in da na svojem vrtu opazim tudi vse bogastvo samoniklih rastlin. Najbolj mi je všeč njegova misel: "Menda že vemo ali predvidevamo - vse kar na vrtovih, njivah ali kjer koli že gojimo v smislu zelenjave, je za na kompost, tisto, kar dajemo na kompost, je pa za v solatno, jušno ali kakršnokoli že skledo."

Priznam, nisem še popolnoma dosegla njegovega razmišljanja, ampak vse več divjih rastlin se znajde na mojem krožniku in večina ima res presenetljivo dober okus. Včasih ne bi niti pomislila, da bi jedla kurja črevca ali pa zvezdice, kakor vam je ljubše. Sedaj najbolj uživam, da lahko kombiniram divje rastlinice in gojene. Zelo pa cenim tudi borce in sicer rastline, ki so se uspele prebiti skozi celotno zimo in sedaj spomladi jih z užitkom s Tomijem zmaževa v solati ali na kakšen drug način. Brokoli sem lani malo prepozno posadila in jeseni nisva bila deležna njegovih cvetov. Pustila sem ga na vrtu, ravno tako kot kitajsko zelje, ki sicer ni naredil glavic, je šel pa sedaj v slastne rumene cvetke, ki skupaj z brokolijem končajo v solati. V mojem divjem delu vrta čemaž že raste in tudi cvetke že odpira, ampak veličastno je odprl svoj klobuk tudi mavrah. Ta ne bo končal v juhi, ampak ga bom pustila in upam, da bo uspešno raztrosil svoje trose in bo teh mavrahov v prihodnosti več.

 

A ni luškan?

 





Pravijo, da je plevel rastlina, ki ji še niso ugotovili njene koristne lastnosti

Prijatelju Duletu, ki še ni permakulturnik, drugače pa je navdušen vrtnar, sem se malo pohvalila, kako mi je lani vse čudovito raslo in to brez kakršnih koli škodljivih škropiv proti raznoraznim nezaželenim živim bitjem na vrtu. V teh treh sezonah obdelovanja mojega vrta sem zelo spremenila odnos do bitij, ki se pojavljajo na vrtu. Najprej se je začelo pri rastlinah, saj sem prvo leto napovedala vojno plevelom. Ko je naslednje leto postala permakultura filozofija na mojem vrtu, so kar naenkrat mnogi pleveli postali užitna zelenjava ali zelišča. Cvetice so pa sploh očarljive. Lepo izgledajo, na njih se pasejo čebele, čmrlji, metulji in drugi nabiralci nektarja, ki seveda oprašujejo rastline in večino lahko še poješ, mislim cvetove, ne čebele in ostale živalce. Kapucinke, bučni cvetovi, cvetovi rukole, križnic, različnih zelišč so vsi slastni v solatki, potreseni na namaz na kruhu ali pa kot užitna dekoracija na krožniku. Komaj čakam pomlad, ko se bom spet začela pasti po vrtu. Začelo se bo s trobenticami, nato regratovimi cvetovi in potem se bo nadaljevalo v vroče poletje, ko vse bujno raste in je vsak sprehod s košarico ena sama poezija slastnih plodov z vrta.

Duleta je zanimalo, kako se boriti proti strunam. Malo sem pogledala po internetu in našla zanimiv članek, kako se na naraven način boriti proti strunam:

 

http://www.bodieko.si/nasvet-strokovnjaka-strune-na-vrtu-in-kako-se-jih-znebiti

 

Najbolj mi je všeč, da korenine žametnic oddajajo snov, ki je strupena za strune. Na mojem vrtu je povsod polno žametnic, katere so bile doslej predvsem zbirališče polžev in potem greš od žametnice do žametnice in jih pobereš. Kaj sem z njimi naredila ne povem, ker je to moj blog o vrtu in ne o krutosti do živali. Ja, polži so pa moja zoprna vrtna nadloga. Ker je vrt ob vodi, je seveda zelo vlažno, kar je idealno za vse možne vrste polžev. Nekako jih moram še prepričati letos, da ne bodo imeli takega veselja na mojem vrtu. Če ima kdo kakšen ne preveč krut predlog, bom zelo zadovoljna.

Divji paradižnik

Bistvo permakulture je, da vrt dela sam, ti pa pobiraš njegove plodove in v senci občuduješ njegovo lepoto. Tako se je na mojem vrtu udomačil paradižnik "cocktail". Ko sem prvo leto po vselitvi pričela pripravljat kompost, so seveda vanj šli tudi vsi paradižniki "cocktail", ki niso bili več za pojest: uveli ali poškodovani. Spomladi je šel kompost na vrt in z njim tudi paradižnikova semena. Istočasno sem posejala tudi žametnice in ko so po vrtu pričele rasti rastlinice sem mislila, da so to žametnice. Pa niso bile, saj so postajale vse večje in vedno bolj podobne nekaj sadikam paradižnika, ki sem jih tudi posadila. Tako je bilo po vsem vrtu polno samoraslega paradižnika, ki je bogato obrodil, saj so paradižniki rasli do prve slane in tudi zdrav je bil ves čas. Na gojenih paradižnik so se zelo hitro naselile različne bolezni in ni bil več uporaben.
Potem so ti paradižniki dobili različne podpore in vsak dan sem s košarico obrala pridelek.

Vseh paradižnikov niti nisem uspela pobrati, nekateri so padli na tla, kjer so njihova semena prezimila in letos ponovno zrasla in vroče poletno sonce jim je dalo vso energijo, da so ponovno obilno rodili. Potem so končali v solatkah, omakah, enolončnicah in seveda v pravi domači šalši, ki je šla v lončke in sedaj se porablja za različne jedi.
Ampak letos pa kompost ni šel le na zelenjavni vrt, temveč tudi okrog vseh dreves in jagodičevja, ki sem jih posadila in tako so bili mali paradižniki povsod po vrtu, s tem da so ob drevescih in grmih imeli še naravno oporo. Tako mi še palic ni bilo treba pripravljat. A ni permakultura krasna stvar?

 

 

Domača šalša

 

 



Potrebuješ zrel paradižnik, sol, česen, čebulo, oljčno olje in baziliko.

 

Paradižnik operemo, in ga za trenutek pokuhamo, odcedimo in pretlačimo. Najbolje je, če imamo polžast stiskalnik, kjer na enem koncu teče sok, na drugem pa ven letijo lupine in seme. V večjem loncu rahlo popražimo čebulo na olivnem olju, na koncu dodamo še česen (čebula in česen morata biti čim bolj na drobno sesekljana), dodamo paradižnikov sok, posolimo in nekaj časa kuhamo, nato dodamo še nasekljano baziliko in če želimo še kakšno drugo začimbo (origano, peteršilj,...). Potem nalijemo v kozarčke ali stekleničke, na vrhu pa dodamo nekaj kapljic oljčnega olja.

In sedaj, ko je zunaj mraz, uživamo v energiji sonca, ki je ostala v naši domači šalši.

 

Komaj čakam, da vidim, kako bo prihodnje leto rasel moj divji "cocktailček".



 

Kakšna je idealna hrana?

Lokalna, sezonska in ekološka

Lokalna

Je najbolj sveža, kar lahko dobimo. Nič ni bolj okusno. Sveža hrana vsebuje  največ hranilnih snovi. Poleg tega lokalni nakup pomeni, da podpiraš domačega pridelovalca. Seveda odpade tudi transport, kar pomeni manjše onesnaževanje okolja.

Sezonska

Čim več hrane mora biti sezonske. Čeprav je v našem podnebnem pasu to malce težje, pa tudi pri nas prezimi marsikaj, samo pustiti moramo na vrtu: korenje, pastinak, črne redkev, radič, peteršilj... Ali pa se sprehodimo v naravi, kjer marsikaj raste. Še prejšnji teden sem nabirala regrat, jeseni je boljši kot spomladi, nič ni grenak.

Ekološka

Je nujna, če želimo dobro sebi in drugim. Če zastrupljamo zemljo, zastrupljamo planet in s tem sami sebe in naše potomce.

Hrana z domačega vrta je vse to in še več. Je najbolj okusna. Sploh, če se sprehodimo po vrtu in naberemo plodove z vrta in jih takoj pripravimo v okusnih jedeh.

 

 

Priznam, poleti in zgodaj jeseni je še lepše, ampak vedno se kaj najde na vrtu ali pa pozimi kaj pridelamo kar na okenski polici.

Vrnitev v raj

Na vrtu raste stara jablana, menda je gorenjska voščenka.

 

Nekega dne se bom potrudila in kakšnega jabolčnega strokovnjaka povprašala, katera sorta je. Sicer pa to niti ni tako zelo važno. Pomembno je, da jablana verjetno še nikdar ni bila špricana in da vsako leto rodi obilico slastnih jabolk, s katerimi se sladkava, v različnih oblikah, kar nekaj mesecev. Služi tudi za prijetno senco, čeprav je pitje popoldanskega čaja v njeni senci včasih kar adrenalinski šport, saj nikdar ne veš ali ti bo kakšno jabolko pristalo na glavi ali v skodelici čaja.

Lani sem prvič naredila iz odpadlih jabolk pravi domači jabolčni kis. Ker je postopek zelo preprost, mislim, da bi vsak, ki ima višek jabolk, lahko naredil domači jabolčni kis.

 

Domači jabolčni kis

 

Vzamemo steklen kozarec, recimo 5 litrski. Če imamo večjo količino jabolk vzamemo 10 litrski flaškon s širokim vratom. Letos sem v Trzinu odkrila trgovino za najrazličnejšimi kozarci, steklenicami, pokrovčki... Skratka, za vse moje dobrote z vrta je poskrbljeno. Zakaj steklo in ne plastika? Ker je steklo material, ki nima nikakršnega vpliva na hrano, ki je v njem. Plastiki se poskušam izogniti, kolikor je pač možno.

Potem jabolka operemo in se z njimi in flaškonom odpravimo na vrt, v senco seveda. Se udobno usedemo in pričnemo rezati jabolka. Odstranimo peške in vse poškodovane dele, tudi črvive. Ja, tudi črvi so v jabolkih. Čez zimo bova po Jesenkovih načrtih naredila ptičje in netopirske hišice in upam, da bodo mali prijatelji učinkovito pohrustali vse črve, še preden si bodo izbrali jabolka za svoje domovanje.

Jabolka zrežemo na čim manjše koščke in jih damo v flaškon, kamor smo že nalili nekaj vode. Jaz sem letos dolila tudi malo kisa od prejšnje sezone, da sem pospešila ocetno-kislinsko vrenje. Ko napolnimo kozarec skoraj do vrha z jabolki in vodo, pokrijemo z gazo, zavežemo in pustimo dokler ne dobimo dišečega, domačega, jabolčnega kisa. Ocetno-kislinske bakterije bodo opravile vse delo. Na vrhu se tvori klobuk (iz ocetno-kislinskih bakterij), ki ga lahko v kisu shranimo za naslednje leto in bomo pospešili vrenje.

 

 

Kis prelijemo v steklenice in samooskrba s kisom je neprecenljiva.

 

 

Uporabljam ga za solate. 

Vsako jutro pred zajtrkom popijem kozarec vode z žlico jabolčnega kisa. To je odlično za prebavo.

 

 

Še malo pa bo pomlad

Danes sem na vrtu odkrila cvetočo trobentico. Res je bilo toplo zadnje dni in zato je na vrtu še vse zeleno in vse še raste. Me prav zanima, če bo jutri res že sneg.

Danes je bil dan za golf

Kar pogosto slišim, da golf in ekologija ne gresta skupaj. Verjetno res ne, če so to "pocukrana" golf igrišča brez duše, ki se jih vsak dan namaka in se uporablja ogromne količine pesticidov in herbicidov za vzdrževanje zelene trave, brez karšnegakoli plevela ali divjih rožic. Vendar, ne pozabite, golf so si izmislili škotski pastirji. Bilo jim je dolgčas in so nažigali, sem že pozabila, kakšno žogico so uporabljali, s palicami po pašnikih. Golf sem začela igrati pred petnajstimi leti, ko je bil pri nas še kar precejšnja eksotika. Potem so ga pričeli igrati vsi novopečeni "bogataši", ki so sedaj večinoma izginili z igrišč. Nekateri niso več bogataši, ker je kriza naredila svoje, drugi so postali še bolj bogati in igrajo v tujini. Tako je ponovno na igriščih večinoma pravih golfistov, ki uživajo v igri in nekateri še bolj v lepotah narave. Arboretum je bil  danes prekrasen in nudil je obilo vitamina D, saj je novembrsko sonce prav prijetno sijalo.

Golf je kriv za mojo povezavo z naravo

Na golf igriščih sem pravzaprav začela bolj podrobno opazovati lepote narave. Toliko živali (mislim divjih, ne človeških) in rastlin sem videla šele na golf igriščih. Prej sem živela v Ljubljani, v Dravljah, kjer smo sicer imeli vrt, ampak moram priznati, da mi ni bil ravno preveč zanimiv in z njim so se ukvarjali starši. Jaz sem le vsake toliko časa prinesla kakšno novo zelišče in zadnja leta vsako leto posejala blitvo in rukolo. Razen ptic (pa še to v zadnjem času predvsem ogromno vran), čebel in redkih metuljev, je bilo bolj malo pravih živali.
Ena igra golfa traja 4-5 ur in ker sem radovedna, vedno odkrijem različne zanimive rastline in živali. Danes so nas prišle opazovati tri srne, detel je divje nabijal v bor in se mastil s črvi, na čistini so rasle prekrasne marjetice. Na prvi zelenici se je izgubil ubogi deževnik in ker so zelenice trde, se ni mogel prebiti skozi in sem šla v reševalno akcijo, saj so ti zemeljski plugi zelo pomembni za izdelovanje humusa. Toliko pogumna še nisem, da bi ga prijela z golo roko, zato sem vzela odpadel list in ga preselila v mehko travo ob zelenici. Upam, da je reševalna akcija uspela in se je vrnil v svoj podzemni svet, če ne, se je pa kakšen ptič posladkal z njim.
Tudi nekaj semen rastlin sem že prinesla z golf igrišč. Ravno letos sem v moj gozdni del vrta posejala seme gozdnega slezenovca, ki zgleda takole:



Všeč so mi bili cvetki, ko sem se sprehodila mimo njega in ker se mi je zdelo, da sem to rastlino že videla v knjigi zdravilnih zelišč, sem doma pogledala, katera rastlina to je. Ugotovila sem, da je gozdni slezenovec in se odločila, da naslednjič, ko bom šla v na golf igrišče Arboretum pogledam, kako je kaj s semeni in res sem jih odkrila in seveda so šli v mojo golf torbo in doma v zemljo. Drugo leto pa sporočim, če je uspelo in bo na mojem vrtu zrasla tudi ta nežna lila rožica, ki ima seveda tudi zdravilne lastnosti. Uporablja se ga za lajšanje kašlja in bronhialnih obolenj, pomirja vnetja v prebavnem traktu, pomaga pri zaprtju (na žalost ne tudi naših lumpastih politikov in gospodarstvenikov) in vnetju debelega črevesa. Zunanje pa blaži razdraženo kožo, grgranje pa koristi tudi pri težavah v ustni votlini. Kaj vse človek ne odkrije na golfu?